Da Jezusovo stražo spremljajo posebne milosti smo se lahko že velikokrat prepričali. Številna so pričevanja mladih, ki so našli (ali znova našli) pot k Jezusu. Mladih, ki so se srečali s tegobami današnjega življenja, od drog, težkih razmer v družinah, stiskah v šoli do iskanja smisla življenja in so ob Jezusu znova zagledali žarek upanja ter začeli novo življenje. Mnogi mladi si na teh srečanjih prvič upajo spregovoriti o svojih težavah, mnogi se po dolgem času odločijo za sveto spoved in duhovni pogovor. Marsikdo je končno našel prijatelje, ki ga imajo radi, ga sprejemajo in molijo za njega.

Kar nekaj mladih, ki so na Jezusovi straži prejeli dar žive vere in so se odločili za pot z Jezusom, aktivno sodeluje v domačih občestvih in pri različnih molitvenih skupinah. Najbolj smo ponosni na nove duhovne poklice, ki so se rodili iz naših vrst. Dve nekdanji animatorki Jezusove straže predano izročata svoje življenje Gospodu v vrstah Klaris, prav tako je iz naših vrst nekaj bogoslovcev Mariborske škofije, ki nam tudi veliko pomagajo, tako pri sami organizaciji kot z molitveno podporo. Veliko pripomorejo tudi k temu, da lahko mladi bolj svobodno spregovorimo o klicu v duhovni poklic. V čast si štejemo, da je naša članico v Paragvaju med laiškimi misionarji, prav tako imamo članico v vrstah reda, ki ga je ustanovila Mati Terezija. Pa še nekaj mladih je spoznalo svoj duhovni poklic ali pa sprejelo odločitev zanj prav na naših srečanjih in romanjih.

Jezusova straža se organizira enkrat na dva meseca. Vsaka druga straža se organizira »doma«, vsaka druga je na gostovanju v izbrani župniji ene od škofij. Enkrat letno se odpravimo na gostovanje v tujino.

Program se prične v soboto ob 12. uri (opoldne) z izpostavitvijo Najsvetejšega zakramenta ter traja neprekinjeno 24 ur, do nedelje, do 12. ure, ko se Najsvetejše deponira. Stražarji in obiskovalci se razdelimo v pet skupin, ki se izmenjujejo v molitvi pred Najsvetejšim, načeloma vsako uro po vnaprej določenem zaporedju.

Program v posamezni skupini je odvisen od voditelja skupine in je sestavljen iz adoracije, meditacije, petja, tihe molitve, rožnega venca, spontane molitve itd. Za mlade, ki ne »stražijo« pred Najsvetejšim je organiziran program. V soboto pripravimo zanimive delavnice pri katerih se trudimo, da bi bile mladim, času in lokaciji primerne. Tako smo v delavnicah gostili fante iz skupnosti Cenacolo, ob diapozitivih smo potovali peš v Medjugorje,  pogovarjali smo se z mladimi iz Hrvaške, poleti smo se kopali, občudovali laiške misionarje, izdelovali rožne vence, spoznavali svetnike, včasih pa naredimo tudi kaj koristnega…

Pozno popoldne je priprava na sveto spoved. Pri tem nam pomaga več prijaznih duhovnikov, ki so na voljo tako za spoved kot za duhovni pogovor. Sledi mladinska sveta maša, na katero povabimo krajevne škofe, ki se je z veseljem udeležijo. Sveti maši običajno sledi molitev za zdravje duše in telesa oz. molitev za vse potrebe.

V večernih urah se pripravi koncert duhovne ritmične glasbe. V svojo sredo povabimo znane slovenske skupine, pa tudi kakšen tuj goste se znajde med njimi. Tako smo gostili p. Janeza Ferleža, skupino Gloria, znano zagrebško skupino Fides, družinski ansambel Galji, skupino Dominik, Boruta Skočirja, skupino Dlan, Judito Kavčnik, Odklopljenega Grega in dr. Primoža, Odsev, V božjih rokah in še in še.

Koncertu sledi procesija z Najsvetejšim ob baklah in svečkah. Večer običajno zaključimo z zanimivim predavanjem ali poučevanjem ter »žetvijo« (povabilom mladim, da se odločijo za Jezusa in za življenje v skladu z njegovim naukom).

Sledi nočno izmenjavanje v bdenju pred Najsvetejšim ter zasluženih nekaj uric počitka, razen za najbolj pogumne, ki ostanejo v cerkvi celo noč.

V nedeljo dopoldne Jezusova straža sodeluje pri župnijskih svetih mašah s svojim programom in pričevanji. Velik poudarek je na petju in veselju – vsi udeleženci so povabljeni, da s seboj prinesejo instrumente in sodelujejo pri petju in igranju. Program zaključimo v nedeljo ob 11h, ko se prične skupna zahvalna molitev in točno ob 12h deponiramo najsvetejše ter zapojemo Angelovo oznanjenje. Nato pa na kosilo in veselo druženje.

Trudimo se, da bi bilo srečanje sproščeno in mladim bogata duhovna izkušnja. Prav tako pa želimo, da bi se mladi iz različnih koncev družili in spoznali, zato si v nedeljo popoldne v neformalnem delu srečanja ogledamo še kakšne znamenitosti kraja, kjer smo na gostovanju, ali pa si privoščimo katero od dobrot, ki jo nudi.

V prvi vrsti željo, da se nam pridružiš. Vsak strah pred prvim prihodom je odveč, saj samo vsi zelo prijazni in se trudimo vsakogar sprejeti kot lastnega brata ali sestro, nikogar ne pustimo ob strani. Ob prihodu vsakogar pozdravimo pri naši mizici, kjer tudi predstavimo stražo in udeležence vpišemo v skupine. Sicer pa se z malo dobre volje ni težko vključiti v petje in ploskanje in kmalu se vsak počuti, kot da se poznamo že celo večnost, saj nas vendar povezuje Jezus.

Nato na spletni strani poiščeš elektronski naslov ali kontaktno telefonsko številko in nam sporočiš, da boš prišel na naslednjo stražo, da lahko naročimo dovolj kosil. Na spletni strani najdeš tudi točen kraj in potek dogajanja ter posebnosti prihajajoče straže.

Običajno je dobro, da prineseš s seboj spalno vrečo in armafleks (podlogo za ležanje) ter osebno kozmetiko (vsaj zobno ščetko) za bolj »apostolsko« prenočevanje v učilnicah župnišča, kakšno pesmarico in inštrument, tudi Sveto pismo in molitvenik ne bo odveč, topla in udobna oblačila (še posebej v hladnejšem času) in veliko dobre volje.

Za hrano poskrbijo običajno kar župnije, ki so nas povabile, prav tako za tople prostore za prenočevanje. Delavnice pripravimo sami in prav tako vse materiale potrebne zanje.

Center Jezusove straže je češčenje najsvetejšega zakramenta, torej molitev pred izpostavljenim Svetim Rešnjim Telesom oz. Jezusom Kristusom upodobljenim pod podobo kruha. Jezus je na naših srečanjih 24 ur navzoč med nami, nas posluša v molitvah in prošnjah, nas spodbuja skozi svojo besedo Svetega pisma, nas tolaži in nam podarja Svetega Duha.

V katekizmu katoliške cerkve je zapisano, da je molitev pogovor z Bogom. Torej to ne bi smelo biti preveč težko. Govorimo namreč v današnjem času kar naprej, če ne v živo, pa po telefonu, messengerju, internetu itd. Potem bi gotovo imeli kaj povedati tudi Bogu.

No, morda pa je Bogu vseeno malo teže kaj povedati. Predvsem pa je vprašanje v drugem delu konverzacije, kako ga poslušati?

Zato smo stražarji uvedli t.i. animirano adoracijo, torej vodeno molitev. Način molitve je lahko zelo različen, prav tako njene stopnje in oblike, vse skupaj pa povezuje, da je to naš odnos in povezanost z Bogom in je na koncu odvisna od vsakega posameznika, ki jo bo doživel na svoj način. Stražarji se učimo različnih oblik molitve:

- slavljenje je srečanje Boga in človeka; je človekov odgovor na božje darove: ker Bog blagoslavlja, more človekovo srce v odgovor slaviti njega, ki je pravir slehernega blagoslova. Naša molitev se dviga nošena v Svetem Duhu, po Kristusu k Očetu in hkrati ponižno prosimo za milost Svetega Duha, ki po Kristusu prihaja od Očeta. »Z vsem srcem prepevajte in slavite Gospoda« (Ef 5,19)

- Adoracija oz. češčenje je prva drža človeka pred Stvarnikom, ki poveličuje veličino Gospoda, ki nas je naredil in vsemogočnosti Odrešenika, ki nas osvobaja zla. V adoraciji pada duh na tla pred Kraljem veličastva in v sveti spoštljivosti molči pred vedno večjim Bogom.

- Meditacija ali premišljevanje je predvsem iskanje. Duh skuša razumeti zapovedi krščanskega življenja, da bi se držal tega, kar zahteva Gospod in na to tudi odgovoril. S prebiranjem npr. Svetega pisma, nas premišljevanje tistega kar beremo, vodi do tega, da si to prisvojimo, ko to soočimo s samim seboj. Po meri ponižnosti in vere odkrivamo vzgibe, ki vznemirjajo srce in jih moremo razločevati. Gre za to, da prihajamo k luči in k vodi življenja.

- Notranja molitev (orasion) je najbolj notranje prijateljsko pomenkovanje, ko se od srca do srca pogovarjamo s tistim Bogom, za katerega vemo, da nas ljubi. Notranja molitev je dar, je milost, ki jo moremo sprejeti samo v ponižnosti in uboštvu. Zbrati je potrebno srce, postaviti vse bitje pod nagib Svetega Duha, prebuditi vero, da bi vstopili v navzočnost njega, ki nas čaka, da bi odvrgli svoje maske in obrnili svoje srce h Gospodu, ki nas ljubi, da tako sebe spet izročimo njemu kot daritev, ki jo je treba očistiti in preoblikovati.

- Kontemplacija je pogled vere, uprt na Jezusa. Jaz zrem njega in on zre mene. Ta pozornost do Jezusa je odpoved jazu. Njegov pogled očiščuje srce. Luč Jezusovega pogleda razsvetli oči našega srca; ta luč nas uči vse gledati v luči njegove resnice in njegovega sočutja do vseh ljudi.

- Prosilna molitev se osredotoča na hrepenenje po božjem kraljestvu in na iskanje božjega kraljestva. Najprej božje kraljestvo, nato tisto, kar je potrebno za njegovo sprejetje in za sodelovanje pri njegovem prihodu;

- zahvalna molitev: vsak dogodek in vsaka potreba pri tej molitvi postane zahvalni dar;

- Hvalna molitev je molitev, ki opeva Boga zaradi njega samega, daje mu slavo onkraj tega kar dela, daje mu slavo ker JE. Ta molitev je deležna blaženosti čistih src, ki ljubijo Boga v veri, preden ga vidijo v slavi. Po njej se Duh povezuje z našim duhom in pričuje, da smo božji otroci. Hvaljenje vključuje druge oblike molitve in jih nosi k njemu.

(povzeto po KKC)

Molitev za ozdravljenje oz. molitev za zdravje duše in telesa je popolna izročitev bogu, v kateri spoznavamo njegovo voljo za nas ter sprejemamo milosti, ki nam jih daje po Svetem Duhu, pri čemer je prva prošnja za odpuščanje naših grehov ter milost vere s notranjim spreobrnenjem ter odločitvijo za svetost, nato pa prošnja, da nam Gospod po žrtvi svojega Sina podeli osvoboditev od greha, zaščito od zla ter ozdravljenje na vseh področjih življenja od naših odnosov do duševnega in fizičnega dela telesa. Torej drža sprejemanja odrešenja, ki ga je Kristus zaslužil za nas.

Žetev je javno povabilo mladim, da povabijo Jezusa v svoje srce in življenje ter se mu izročijo. Mladi na povabilo: »kdo je pripravljen«, sprejmejo odločitve prizadevanja za krščansko življenje.