Draga sestra, dragi brat,

Jezusu v zahvalo, tebi pa v vzpodbudo želim deliti s teboj bolečo, a na koncu vendarle zelo milostno izkušnjo svoje preteklosti. Na kratko: to bo pripoved o rešitvi iz dolgih let strašnih težav z nečistovanjem. Ne bo podpisana z mojim pravim imenom, ker so rane spomina še preveč boleče, a bo morda prav zato lahko RESNIČNO iskrena.

Samozadovoljevanje je eden mojih prvih otroških spominov ... Padla sem v to, še preden sem se sploh zavedala, kaj je greh. Ko sem spoznala, da počnem nekaj, kar je v močnem nasprotju z zapovedjo čistosti, je bilo že grozno prepozno, da bi se sama še zmogla rešiti.

Več kot 15 let je trajala ta zvezanost! Če je bila na začetku morda samo otrokovo radovedno iskanje trenutkov užitka, so bile na koncu posledice strašne: Odvisnost, ki je postajala iz dneva v dan globlja in bolj umazana. Leta in leta vse pogostejšega zlorabljanja lastnega telesa so povzročila, da sem povsem otopela. Ničesar več nisem bila sposobna čutiti. Včasih sem že mislila, da imam kamen namesto srca, takšna redkost so bila zame pristna čustva ... Dolga leta nisem mogla jokati. Nikomur nisem mogla več mirno pogledati v oči. Na koncu je bilo tako hudo, da sem si želela samo še – umreti. Z leti, ko so se rane nabirale, se je zlorabljanje preneslo še na druga področja, recimo na zlorabo hrane (prenajedanje), pa celo na zlorabljanje drugih, kajti ko ima mladostnik dostop do internetna, postane pornografija srhljivo lahko dostopna ...

Najbolj pa me je težilo, da se svojega greha nikdar nisem zmogla spovedati. V meni je bil tako močan strah pred tem, da me bo spovednik obsodil ali se mi posmehoval, da sem vse od svoje prve spovedi pri šestih letih pa do svojega 20. leta starosti zavestno izpuščala že vsak najmanjši namig na spolnost ali nečistovanje, kaj šele, da bi izrekla besedo samozadovoljevanje. Občutek krivde je bil težak in jasen. Vedela sem, da živim v smrtnem grehu, a sem vseeno vsa ta leta redno in pogosto prejemala obhajilo; v norem upanju, da bom iz tega prejela moč za prenehanje z grehom, ali da bo Gospod vsaj slišal krike srca, ki je hrepenelo po rešitvi iz suženjstva tako umazanemu poniževanju lastnega dostojanstva.

Ne vprašaj, kako strah me je bilo vsa tista leta trenutka, ko se bom ob smrti znašla z Bogom iz oči v oči. Dajati odgovor za vse, kar sem težkega nosila s seboj ... Misel na to je v meni prebujala nevzdržen strah pred pogubljenjem. Z vsem srcem sem takrat upala le eno: da morda pa Bog ne obstaja ... Ker če bi obstajal, bi me – tako sem mislila takrat – za moje početje kruto obsodil.

GOSPOD, ČE HOČEŠ, ME MOREŠ OČISTITI, sem v svoji gobavosti molila ob prebujanju neke pomladi. Nisem pa slutila, da se bo s tisto pomladjo razcvetelo tudi moje življenje.

"Ne boj se, Jezus te ima rad." Gledala sem v oči človeka, ki je zame izrekel te besede, in sem – kljub temu, da sem tega človeka takrat prvič videla – preprosto vedela: ne laže. To, kar je rekel, verjame in živi! Pretreslo me je. Popolnoma. Jezus me ima rad? Takšno kot sem? Res? Ob vsem, s čimer Ga žalim? Tistega večera sem po dolgem času prvič spet molila. Teden dni po tem dogodku sem se prvič (sicer po ovinkih, a vendarle) spovedala svojih težav z nečistovanjem. Nihče me ni obsodil. Kot da je spovednik kar preslišal, kar sem izrekla ... Moje življenje pa se je po tej spovedi čudovito spremenilo: naenkrat sem bila rešena sužnosti prenajedanju. Postala sem novi človek. Človek molitve. Fant, ki je izrekel besede z začetka tega odstavka, pa je kot brat hodil ob meni in bil ob prvih korakih mojega novega življenja velik apostol Gospodove ljubezni do mene. In kar danes prepoznavam kot zelo pomembno: bil je eden izmed tistih mladih, ki so Jezusa spoznali s pomočjo g. Tonija Kmeta.

Kmalu je Tonija predstavil tudi meni in me sčasoma prepustil njegovemu vodstvu. Zdaj, ko je za menoj že lep kos poti, vidim, kako temeljito Gospod po Toniju opravlja svoje delo odrešenja: Z nečistovanjem nimam več težav. Ob iskrenih, globokih pogovorih, v katerih sem bila sprejeta in spoštovana takšna, kakršna sem, sem se naučila spoštovati in sprejemati svoje telo, svojo spolnost, samo sebe, druge, ČISTOST. Ni me več strah sodbe, obsodbe, pekla, kazni za moje padce. Odpustila sem sebi ter vsem tistim, ki so kakor koli sokrivi za to, da se tako dolgo nisem mogla rešiti suženjstva strastem. Boleče spomine drugega za drugim izročam Jezusovi ozdravljajoči ljubezni. Ko dan za dnem izkušam neizrekljivo nežnost Jezusove ljubezni do mene, postaja moje življenje vedno močneje zaznamovano s hrepenenjem po svetosti in po prebivanju v Gospodovi bližini. Pristopanje k spovedi v meni ne prebuja več strahu, temveč čudoviti občutek, da me – pa če povem še tako sramotne stvari! – tam ne bo nihče obsodil, ampak objel in mi odpustil.

Pogosto pridejo do mene zgodbe mladih, ki imajo težave z nečistovanjem. Marsikdo tudi prizna, kako težko se mu je tega spovedati. Vsem, ki se najdete v tem, bi rada rekla: ne bojte se. Spovedniki vedo, kako težko je spregovoriti. Znali bodo spoštovati vaš pogum. Predvsem pa vse to ve Jezus. Vaš pogum bo Zanj veliko veselje in prepričana sem, da bo vsako iskreno prizadevanje nagradil z darom čistosti. Sama se Gospodu vsak dan iz srca zahvaljujem za to milost, da smem in zmorem čisto živeti, bolečino, ki jo povzročajo rane iz moje preteklosti, pa darujem Jezusu za vse tiste, ki se sami ne morejo rešiti iz vezi greha – naj Njegova nežna ljubezen nadomesti tisto, kar zaman in nenehno razočarani iščejo v predajanju strastem.

Dragi Toni in dragi moj brat v Njem, vidva bosta prepoznala avtorico tega pričevanja. Hvala vama za doslednost v boju za čistost telesa in srca in hvala za ves trud, nesebičnost, vztrajnost v času mojega opotekanja, za tolike vzpodbudne besede, predvsem pa za zgovoren ZGLED, s katerim oznanjata resnico, ki lahko dvigne tudi iz najglobljega prepada:

BOG JE LJUBEZEN.

(Pričevanje je bilo objavljeno na našem forumu)

Hvaljen Jezus in Marija!

Sem Andrej in prihajam iz Gorij. Sem KRISTJAN. Zakaj vam to tako poudarjam, bom še razložil.

Rad bi vam povedal kako jaz doživljam Boga in kako On vodi moje življenje. Če vam povem samo nekaj situacij kjer je Gospod meni osebno izkazal ljubezen. Somladi sem preko prijateljice izvedel za razpis za delovno mesto na TNP –Triglavski narodni park. To je bila moja velika želja že veliko prej, da bi tam delal. Z zanimanjem sem si ogledal pogoje, a ob prebiranju sem postal vedno bolj čemeren. Zakaj? Zelo velik poudarek je bil na znanju tujih jezikov ravno na tem področju pa sem jaz najšibkejši in tudi tisto kar sem se naučil sem že vse pozabil zlasti nemščino. Potrebno je bilo tudi znanje računalništva, kar mi tudi ni ravno blizu. Tako sem se odločil, da ne bom dal prošnje. Ob razmišljanju in svetovanju drugih oseb sem si premislil. Ampak rekel sem si če je Božja volja bom to službo dobil, če ni pa pač ne in tako se nisem več obremenjeval. V prošnji naj bi vsak opisal tudi sebe kot osebo, njegove vidike in lahko si tudi predlagal kakšno svojo zamisel za projekte, kajti delo na katerega sem se prijavljal je bilo projektno. In tako sem se jaz razpisal kako rad imam naravo in Boga, ki je vse to ustvaril. Jasno sem se opredelil, da sem kristjan. Predlagal sem projekte v naravi kjer bi potekale molitvene delavnice, razne meditacije, sprostitev in oddih od bučnega sveta. To bi vodili za to usposobljeni ljudje polni sv. Duha. Tako goreče sem to pisal, da sam nisem mogel verjeti. Na koncu sem jasno napisal, da Bogu povsem zaupam in da če je božja volja me boste sprejeli če ni pa pač ne in naj jih pri tej odločitvi razsvetli sv. Duh.

In kaj je bilo poklicali so me na razgovor! Aleluja! Molil sem k sv. Duhu, da mi pomaga pri tem razgovoru, to je bil moj prvi razgovor . Zlasti sem prosil za moč, da bi zagovarjal to kar sem napisal. In res, možakar – Jure je bil prijazen lepo sva se pogovorila. Kar pa je najlepše ponovno sem govoril o Jezusu in to čisto pred neznanim človekom – Hvala Jezus. Povedal sem kaj čutim do Boga in da bi ga rad približal tudi drugim ljudem. Da je toliko trpljenja in skrbi ravno zaradi tega ker ne poznamo resnice – sv. Pisma. Povedal sem mu kratko pričevanje o sebi, kako sem jaz srečal to milost spoznanja božje ljubezni. Vse to je vodil sv. Duh v to sem prepričan, bilo je zelo sproščeno, smejala sva se. Rekel mi je da me bo jeseni poklical, pa da naj kar računam.

Poklical me je že  čez 2 meseca, a sem jaz delal že drugje. Rekel mi je pa jeseni – Aleluja.

In res pride jesen meni niso podaljšali statusa, manjkala mi je samo še diploma, pa se nisem sekiral ker sem vedel, da Bog vodi to in da je taka božja volja. Jure me je poklical in mi rekel da lahko pridem k njim delat, da naj si priskrbim delovno knjižico in da naj kar pridem. In jest sem res šel – hvala Jezusu. Sam sem se spraševal, če sem vreden takšne ljubezni. Sedaj že delam, kolektiv je super, delo tudi. Začela mi bo teči delovna doba in to še sedaj kar ne morem verjeti, delo imam do konca tega leta.

Sedaj pa povem še to zakaj sem tako poudaril, da sem kristjan. Ko smo v službi imeli sestanek z vsemi s katerimi delam, sem pač kot novinec imel nekaj besed in sem povedal kdo sem iz kot kaj delam. Bistva pa nisem povedal, da sem kristjan! In na straži v Muti v soboto mi je Jezus dal jasno vedeti, da bi to moral povedat in tudi ljudi povabiti k skupni molitvi. To sem se v tistem trenutku tudi odločil, da bom storil. Rekel sem si Bog zaupam ti vem, da me ne boš prevaral, kar želiš bom storil.

V ponedeljek imamo sestanek, malo sem bil nestrpen a sem si govoril, Bog me ne bo nikoli prevaral, če si to želi da storim bom storil. Ko sedimo v krogu in ko kolegica ob meni neha govorit in bi jaz prišel na vrsto, je zazvonil telefon. Nekdo je prišel k Juretu in tako je bilo sestanka konec. Rekel sem si Jezus hvala ti verjamem, da je to tvoje delo, Ti si videl mojo trdno voljo in sigurno bi jim povedal, da sem kristjan in da verujem v Boga, povabil bi jih tudi k molitvi. Ti Gospod že veš zakaj to ne bi bilo dobro in si to preprečil.

Tako to je eno izmed mnogih situacij v katerih se mi Bog razodeva, mogoče se komu izmed vas to ne zdi božje delo a jas sam osebno v to povsem verjame. Če me ne bi Bog ves čas držal v svoji dlani bi že zdavnaj padel, bi razpadel ne bi me več bilo.

Zato vas sedaj ob tej priliki tudi vse pozivam in povabim k molitvi, kajti molitev osvobaja. Jaz se počutim popolnoma svobodnega odkar molim in berite sv. Pismo in ga živite. Življenje se vam bo spremenilo ker ga boste gledali z ljubeznijo, kot božji dar. Kar pa je najpomembneje povejte kdo ste, ne zatajite svoje vere. Bog si želi, da govorimo o njem, da mu zaupamo, da povemo drugim da molimo. Kajti naloga vseh nas kristjanov je, da širimo evangelij, da oznanjamo Božje kraljestvo že na tem svetu tu med domačimi, med prijatelji, v službi. Marija v Medjugorju skozi naroča molite, molite, molite… jaz to njeno sporočilo prenašam vsem vam, da ga zaživite.

Zaupajte Bogu in mu izročajte svoje življenje in On vas bo z ljubeznijo vodil, tja kamor si On želi!

Hvala Jezus , Slava ti Jezus!!!

Pričevanje ob slovesnosti praznika sv. Juda in Tadeja, farna zavetnika cerkvice na Pernicah (Muta).

Jaz sem že bila 24 ur na straži in je to resnično čudovito doživetje. Je pa Jezusova straža ta trenutek zagotovo ena najbolj kvalitetnih ponudb »duhovnosti« za mlade v Sloveniji. Aleluja! Zato, če ima kdo možnost… Pojdite na Jezusovo stražo, pa četudi samo za par ur… Pa četudi se nekaterim zdi čudno, … Pojdite, to bo gotovo korak naprej v vašem duhovnem življenju.

Barby, 7.7.2005

Bilo je super. Sam ponoči nas je povarnh zeblo…, je pa bil zato današnji dan toliko lepši. Peli smo, molili in plesali. Kuharice in g. župnik so nam pripravili toliko dobrot, da jih nismo mogli vseh pojesti.

Klošar, 16.10.2005

Ja res je bilo tako polno molitveno vzdušje. Pa tako lepo petje v slavo našemu Odrešeniku… Se mi je zdelo, kot bi Jezus izlival studence življenja, veselja, resnice in miru na kraj in Kras. Vse dobro v vaši poklicanosti in gorečnosti. Postajamo vedno bolj velikonočni kristjani.

Duhovnik Boštjan, 16.10.2007

Na srečanju sem bil prvič. Bilo je fajn. Edino, ker imam pač pač kar precejšnje probleme z budnostjo, se nisn mogu spravit zjutraj na češčenje, ampak, upam, da bo Bog to nekako spregledal ob najinem srečanju J.

Škof je imel super mašo in pridigo, že dolgo se nisem tak nasmejal med škofovo pridigo. Edino sem pričakoval, da bo več mladih prišlo.

Marjan R, 29.10.2005

Ta vikend sem se udeležila Jezusove straže. Ostala sem od začetka do konca in zame je bilo to prvič. Ko sem v soboto prišla, niti nisem točno vedela v kaj se spuščam, saj me je nekdo povabil, ker sem sodelovala pri delavnici, zato mi ni veliko povedal o sami straži. Sicer sem se hitro vživela in sem bila tudi pozitivno presenečena. Česa takega resnično še nisem doživela! Hočem, da vsi izvedo, kako dobro je bilo! Pa ne samo češčenje, ki je bilo pravo in nenarejeno (saj veste, kaj mislim), tudi ljudje so bili čudoviti. Ves čas se sliši ena sama vesela pesem, vse je pozitivno, vsi so prijazni, nobenih izgredov ni… Resnično, to morate doživeti!

Costanza, 21.2.2006

Tudi jaz sem bila ta vikend prvič. Meni je bilo fuuul všeč, stražarji ste res čudoviti in se vam zahvaljujem za to doživetje. Jaz sicer v soboto nisem ostala do konca, ker sem morala po koncertu na žalost domov, a do takrat sem res uživala. Drugače, pa smo bili tudi mladinci v redu, k´ne?

Anita, 21.2.2006

Sej se spomnite, da je po molitvi za ozdravljenje G. Robi povedal, da je Jezus marsikoga osvobodil raznih strahov. Meni se močno dozdev, da sem ena od tistih. Hvala Jezus.

Alenka M, 25.4.2006

Res je bilo čudovito. Bila sem prvič na tak način, da nisem šla zaradi koncerta. Zdaj pa sem se probala Jezusu čimbolj predati in sem se počutila tako sprejeto in nagovorjeno, kot že dolgo ne. Stražarji ste res božje orodje! Človek po vas tako močno začuti Jezusa. Vedno sem samo poslušala, kako lepo in močno je na straži, zdaj pa sem tudi sam to doživela. In moram reči, da še tako izbrane besede težko opišejo, kaj vse se dogaja na straži – kaj se dogaja v cerkvi in kaj se dogaja v tvojem srcu. Zato res vsem priporočam, da pridete kdaj vsaj pogledat, ker na koncu se vam bo zgodilo, da si sploh ne boste želeli oditi. Veselim se že naslednjega srečanja z Jezusom na straži.

Kitaristka, 2.3.2006

ALELUJA! Evo, Jezusova straža je za nami! Najprej bom rekla samo to, da škoda, da ni bilo še koga več, ker smo se imeli res super. Vsaj zase, pa še par prijateljic lahko rečem, da smo se imele več kot odlično.
Če pogledam zdele nazaj v vse tiste tedne priprave, se mi samo nasmeje. Tisti ta črni je bil pred stražo res hudo na delu. Ogromno stvari se je podiralo, nič ni šlo tako, kot bi moralo iti. Bolezni nas mladih iz domače župnije so se vrstile ena za drugo, za po vrhu vsega sem si sama v četrtek precej hudo poškodovala nogo, prav tako v četrtek sem zvedela, da je župnik na hitro zvedel, da ga v soboto in nedeljo ne bo doma (ampak potem je ostal doma)... Priznam, da je bila moja psiha kar precej na nuli. Ampak hvala Bogu obstajajo ljudje, ki so me v teh težkih trenutkih bodrili in mi pomagali, da smo vse skupaj uspešno spravili skupaj.
Ko sem se včeraj zjutraj zbudila, je bilo nebo totalno sivo, ful je pihalo... 100% sem bila, da bo dež. Ma, preden je bila ura 11h, že je bilo nebo brez oblačka, sonce nas je toplo grelo...
Jezus je res vsemogočen! On ne bo nikoli dovolil, da bi ta črni zmagal. Nikoli!!! Tudi če bomo padli, On nas bo vedno postavil nazaj na noge. Če bo prehudo, nas bo tudi vzel na svoje rame in nas nesel, dokler ne bodo naše rane pozdravljene in bomo lahko spet sami stopili na pot z roko v roki skupaj z Njim, z našo nebeško mamico Marijo, vsemi angeli in svetniki. Bog je Ljubezen! Brezmejno nas ljubi! Vsem, ki tole berete, res želim, da bi začutili to Ljubezen. Naj se vas dotakne, odprite ji srca, ne obračajte se stran od nje!
Res, hvala Ti, Jezus, da si bil z nami teh 24 ur in hvala Ti, da si z nami in boš z nami ostal!
Z moje strani bi rada z vami vsemi samo še podelila Božjo besedo, ki sem jo potegnila na tej straži. En stavek iz tega citata je zelo močen, glasi pa se takole: "Ne boj se, samo veruj!" (Mr 5,36)

Kitty, 22.4.2007

Vse pohvale vsem mladim Jezusove straže, to je prava pot do sreče – Boga. Večje število mladih Jezusove straže, pomeni več možnosti za rešitev mladih iz propasti napačne poti. Dragi Bog naj jih blagoslovi v čim večjem številu. Molite za vse mlade, ki so na napačni poti, bolne in otroke.

Dragica G., 30.10.2006

Na srečanju Jezusove Straže je bilo zelo duhovno bogato in milostno. Srečal sem se z ŽIVIM JEZUSOM, ki deli nepopisno srečo, mir, svobodo in brezmejno ljubezen, po kateri hrepeni človeško srce. Nagovarjal me je preko besede Živega Boga, ob slavljenju, čaščenju, duhovnim nagovorom, preko pesmi. Moje srce je bilo preplavljeno z njegovo brezmejno ljubeznijo in ni besed s katero bi jo lahko opisal, to mora vsak človek sam doživeti.

Zelo me je nagovorila Misijonska delavnica. Misijonarili smo po gostujoči župniji. Vabili smo domačine v cerkev k Jezusu, Sv Maši, koncertu in procesiji z Najsvetejšem. Strah in dvomi so se razblinili pri prvi hiši. Sam sem okusil globok Jezusov mir, pri vsaki hiši od katere smo se poslovili. Ljudje so nas toplo sprejemali in vabili naj vstopimo naprej. Nekateri so nas celo pogostili s pijačo in dobrotami. Počutil sem se kot pravi Apostol, to lahko rečem tudi za druge. Naši obrazih so žareli od nepopisne sreče in veselja. Sv. Duh nas je kar nosil od hiše do hiše, zvonci so zvonili in vrata so se odpirali. Počutili smo se kot da oznanjamo prihod Jezusa Kristusa, pravzaprav smo delali prav to.

Jezusu sem iz globine srca hvaležen, za milost, da sem se lahko udeležil srečanja Jezusove Straži. Zahvaljujem se vsem Stražarjem za njihovo požrtvovalnost in ljubezen s katero ste vsakega izmed nas sprejemali in nam stregli. Najbolj pa sem hvaležen Jezusu za ozdravljenje notranje napetosti, tesnobe, strahov, bolečin in duše. Hvala in Slava Jezusu! ON res ŽIVI!

Damjan, 10.12.2006

Na srečanju Jezusove Straže je bilo zelo duhovno bogato in milostno. Srečal sem se z ŽIVIM JEZUSOM, ki deli nepopisno srečo, mir, svobodo in brezmejno ljubezen, po kateri hrepeni človeško srce. Nagovarjal me je preko besede Živega Boga, ob slavljenju, čaščenju, duhovnim nagovorom, preko pesmi. Moje srce je bilo preplavljeno z njegovo brezmejno ljubeznijo in ni besed s katero bi jo lahko opisal, to mora vsak človek sam doživeti.

Zelo meje je nagovorila Misijonska delavnica. Misijonarili smo po gostujoči župniji. Vabili smo domačine v cerkev k Jezusu, Sv Maši, koncertu in procesiji z Najsvetejšem. Strah in dvomi so se razblinili pri prvi hiši. Sam sem okusil globok Jezusov mir, pri vsaki hiši od katere smo se poslovili. Ljudje so nas toplo sprejemali in vabili naj vstopimo naprej. Nekateri so nas celo pogostili s pijačo in dobrotami. Počutil sem se kot pravi Apostol, to lahko rečem tudi za druge. Naši obrazih so žareli od nepopisne sreče in veselja. Sv. Duh nas je kar nosil od hiše do hiše, zvonci so zvonili in vrata so se odpirali. Počutili smo se kot da oznanjamo prihod Jezusa Kristusa, pravzaprav smo delali prav to.