Kaj pravi sklepni dokument plenarnega zbora na slovenskem o Evharistiji:

4.3.1.3.3

(217) Zaradi razmer so danes mnoge naše cerkve v času, ko ni bogoslužja, zaprte in tako verniki ne morejo kadarkoli stopiti pred Najsvetejše. Rešitev bi lahko bile posebej urejene kapele, ki bi vernikom omogočale vstop ves dan. O takih rešitvah velja razmisliti posebej v večjih mestnih središčih.

(218)

Vedno znova je potrebno vernike, pa tudi otroke in mladino, spodbujati k obiskovanju cerkva in kapel, kjer je shranjeno Najsvetejše, tudi zunaj bogoslužnih opravil, z namenom, da bi ga posamezno ali skupno, v tišini ali glasni molitvi ter s pesmijo častili (prim. KKC 1378 – 1379), mu zadoščevali za svoje grehe in grehe drugih ter ga zaupno prosili.

(219)

Temu naj bo namenjen čas pred začetkom evharistične daritve ali drugih bogoslužnih dejanj in čas po njih, ko se verniki lahko srečajo z Gospodom v osebni molitvi. Pospešuje naj se tudi zbiranje pri molitvi pred Najsvetejšim v različnih molitvenih skupinah, ob prvih petkih in prvih sobotah v mesecih.

(220)

Beseda evangelizacija prihaja iz besede evangelij, za katerega v svetopisemskem standardnem prevodu beremo, da beseda evangelij, euangélion, izvira iz grščine. V izvirnem jeziku ta beseda pomeni blagovest, vesela novica. Tudi v Novi zavezi pomeni veselo novico, ki jo Bog svetu sporoča po Jezusu Kristusu, učlovečenem Božjem Sinu. Njena vsebina je v najglobljem smislu Kristus sam.Gre za izročilo, ki so ga oznanjali Jezusovi najbližji učenci. Pozneje po navdihu Svetega Duha so ga zapisali in nam izročili kot temelj krščanske vere. V oznanjevanju evangelija je smisel besede evangelizacija. Beseda sama namreč pomeni tole: V evangelijih je skrita moč življenja za odrešenje vsakogar, ki veruje. To so izreki in dejanja Jezusa Kristusa, ki naj bi bili oznanjani, da bi pronicali do najbolj notranjega tkiva src mladih.


Že nekaj desetletij v božjem ljudstvu silovito vznika skupnostna razsežnost. Vietnamski nadškof je to držo razložil z naslednjimi besedami Karla Rahnerja: "Glede na našo formacijo, smo bili mi stari duhovno individualisti. …V prihodnosti pa bo imela odločilno vlogo duhovnost, ki jo bodo ljudje doživeli skupno. "Pod vplivom Duha", je dodal, "se pred nami odpira nova pot, ki ima svoje korenine v občestvu".

Zaradi sprememb, ki se dogajajo v srcih ljudi, je Drugi vatikanski koncil predlagal novo evangelizacijo, ki bi naj posnemala Jezusa. Kristus je namreč zbral skupnost dvanajsterih poklicanih, ker si je za oznanjevanje vesele novice zamislil Cerkev kot občestvo s svojim poglavarjem. V evangeliju beremo njegove jasne besede: "Ti si Peter (skala) in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev." (Mt 16, 18). To osemnajsto vrstico šestnajstega poglavja evangelista Mateja izpustijo ali napačno razlagajo vsi tisti, ki ne pripadajo katoliški (vesoljni) Cerkvi. Za Kristusove učence so Cerkev, Marija in papež, temeljni posredovalci vesele novice: V tem je večno življenje, da poznamo Očeta, ki nam je poslal svojega ljubljenega Sina po Svetem Duhu. Ob prvih binkoštih apostoli niso sprejeli Svetega Duha posamično, ampak v skupini. Občestveno doživetje novih binkošti, pomladi Cerkve, kakor je predvideval tudi papež Janez XXIII. in naslednji papeži. Zato nova evangelizacija predlaga ustrezno oznanjevanje: srečanja mladih in nove izkustvene metode.

Karel Wojtyla je že nekdaj vodil skupine študentov. Zbiral jih je v naravi, da bi ob organiziranem preživljanju počitnic lažje doživljali skupno in osebno srečanje z Jezusom.
Na prvem srečanju mladih s papežem v Torontu, 27. julija 2002, je bilo mogoče razbrati na njihovih obrazih srečo, veselje in ganjenost, prav tako tudi na obrazu Janeza Pavla II. Zagotovil jim je, da je pred Svetovnim dnem mladih veliko molil zanje "h Gospodu, ki vedno pozna in osebno ljubi vsakogar izmed njih." Mladim iz 172 narodov z vseh celin je govoril o sedanjem svetu in poklicanosti v današnjem času. Pri razmišljanju se je sveti oče osredotočil na Kristusa. Dejal jim je: "Bog je ustvaril človeka za srečo, ne za nesrečo. V mladih je veliko pričakovanja in želje po sreči. Edino Kristus lahko izpolni vsa vaša skrita pričakovanja, njemu zaupajte. "

V parku Downsview je sledilo bdenje. Mladi so med prepevanjem čilske pesmi o križu prinesli križ Svetovnega dneva mladih. Sledilo je slovesno branje Jezusovega govora o blagrih iz Matejevega evangelija. Janez Pavel II. je z njimi razmišljal o vlogi in poklicanosti mladih v sedanjem svetu. Poudaril je, da so Jezusovi blagri temelj krščanstva. Novo zgodovinsko obdobje naj gradi svojo prihodnost, življenje in skupnost na Kristusu, ki je vogelni kamen, le na njem je mogoče graditi svoje bivanje. Kristjani moramo vedeti, da Boga zavračamo če ponižujemo človeka. Dvajseto stoletje, ki je večkrat poskušalo iti mimo tega vogelnega kamna, je zgradilo družbo, ki je proti človeku. Nato je očetovsko izrazil svoje zaupanje v mlade z besedami: "Vi ste možje in žene jutrišnjega dne. V vaših srcih in v vaših rokah je skrita prihodnost. Cerkev vidi v mladih svojo bodočnost.

Zanjo pa je potreben rod graditeljev, ki jih ne bosta usmerjala strah in nasilje, marveč pristna ljubezen, da bodo znali postavljati kamen na kamen in znotraj človeških mest graditi božje mesto. Ti graditelji boste vi! Vam je Bog zaupal plemenito nalogo sodelovati z njim pri izgradnji civilizacije ljubezni.
V svojem življenju sem videl dovolj, da sem neomajno prepričan, da nobena težava ni tako velika, da bi popolnoma zadušila upanje, ki izvira iz mladih src. Ne dopustite, da bi to upanje umrlo".

Nova evangelizacija je tudi danes odgovor Duha na hrepenenje sodobnega človeka, ki v sebi doživlja praznino in ne vidi možnost za rešitev iz težkega položaja. Sveti Duh pa vedno usliši človekovo željo po komunikaciji. Prinaša mu veselo oznanilo Kristusove velikonočne skrivnosti, da je Jezus s svojo smrtjo na križu dal človeštvu dostop do neomejene ljubezni, kakršna je v Troedinem Bogu.

»Ena najlepših resnic naše vere je živi Bog med nami – v sveti Hostiji. Hostija je sonce naše vere« (Marijin list, leto IX., št. 5 (1940), 113). Kaj je lepšega na tem svetu, kakor čutiti žarek Božje ljubezni? Vsak, kdor začuti dotik Božjega in doume milost Odrešenikovega trpljenja in vstajenja, se ne umika, ampak si v Njem zaradi njegove neskončne ljubezni spočije svoje srce. Apostol Pavel, ki je v srečanju z Jezusom doživel padec s točke trdnosti črke brez Duha in prepričanosti samega vase v farizejski razum in tako okusil svojo bedo in hkrati tudi Ljubezen Boga samega, je bil zaradi Božje ljubezni neiztrgljivo povezan z njo. »Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni? Mar stiska ali nadloga, preganjanje ali lakota, nagota ali nevarnost ali meč?« (Rim 8,35). Zares, prav nič od tega in tudi karkoli drugega, nas ne more ločiti od Kristusove ljubezni, kajti Bog je Ljubezen (1 Jn 4,8).

Večina svetnikov je pričala o čudoviti Božji ljubezni, o milostih, ki so jih prejemali od Boga, še posebej, ko so prosili v Jezusovem imenu navzočega v sveti Evharistiji. Dobro so se zavedali Njegove obljube: »Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo« (Lk 11,9-10). Kje naj danes drugje prosimo, iščemo in trkamo, kakor le pri edinem Odrešeniku, našem Gospodu Jezusu Kristusu. Upravičeno lahko skupaj z apostolom Petrom trdimo: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš« (Jn 6,68). Apostol Pavel v pismu Rimljanom pravi takole: »Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki« (Rim 5,8). Največjo ljubezen Bog izkazuje s tem, ko je daroval svojega edinorojenega Sina v spravo za naše grehe. Ta spravna daritev na križu se ponavzočuje pri daritvi svete maše ali, kakor drugače rečemo, pri obhajanju svete evharistije. Vsa Cerkev živi iz te skrivnosti. Jezus želi na način kruha in vina biti navzoč z nami vse dni do konca sveta (prim. Mt 28,20). »Presveta evahristija namreč obsega ves duhovni zaklad Cerkve, Kristusa samega, naše velikonočno jagnje in živi kruh, ki s svojim mesom, po Svetem Duhu oživljenim in oživljajoči, daje ljudem življenje« (Odlok o službi in življenju duhovnikov (D), 5).

Toda, kako naj danes v svetu oznanimo Kristusa? Kako današnjemu, do Cerkve in evharistije skeptičnemu, znanstveno in tehnično sinkretistično »misterioznemu«, uspehu, karieri in slavi narcistično željnemu in zvezanemu človeku pokazati na tistega, ki je zavržen kot kamen, a je postal vogelni kamen, kajti v nikomer drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili, kakor v imenu Jezusa Kristusa (prim. Apd 4, 10-12)?

Papež Janez Pavel II. v svoji okrožnici Cerkev iz evharistije (CD (2003) 101, 6) lepo pravi: »Premišljevati Kristusov obraz, premišljevati ga z Marijo, to je »program«, ki sem ga ob zori tretjega tisočletja pokazal Cerkvi in jo povabil, naj v času zgodovine odrine na globoko z navdušenjem nove evangelizacije. Premišljevanje Kristusa vključuje sposobnost, da ga spoznamo, kjerkoli se pokaže, v mnogoterih oblikah njegove navzočnosti, predvsem pa v živem zakramentu njegovega telesa in njegove krvi. Cerkev živi iz evharističnega Kristusa, on jo hrani, on jo razsvetljuje. Evharistija je skrivnost vere in hkrati »skrivnost svetlobe«. Vsakokrat, ko jo Cerkev obhaja, morejo verniki nekako podoživljati izkušnjo emavških učencev: 'Odprle so se jima oči in sta ga spoznala' (Lk 24,31)«. Kje naj iščemo Kristusa drugje, kakor tam, kjer nas na poseben način čaka? Čaka nas v kruhu, ki je njegovo pravo, resnično, stvarno na križu darovano in na Veliko noč vstalo SVETO REŠNJE TELO. Čeprav ima sveta Hostija podobo kruha, pa vendarle verujemo Jezusovim besedam, to je moje Telo (prim. 1 Kor 11,24) in Njegova navzočnost traja, dokler obstaja evharistična podoba kruha (prim. CD 101 (2003), 25). Premišljevati in gledati sveto Hostijo - Njegovo Telo, njegov obraz, pomeni zreti v neskončno ljubezen. To zrenje je vendar tista »molitev«, ki jo je Marija skupaj z ženami in apostolom Janezom, desnim razbojnikom in stotnikom »molila«, ko je stala pod križem. Ali ni to Telo takrat dalo skesanemu razbojniku obljubo raja, stotniku milost spreobrnjenja in vere? Ali ni to Telo klicalo: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo« (Lk 23,34)? Ali ni to Telo dalo svojo Mater za našo Mater in zgled molitve, saj je ona to telo gledala od samega začetka naprej? Da, dalo je! Še več, iz osrčja tega Telesa je pritekla kri in voda. Vse je dalo to SVETO TELO, ker je dalo Srce. To je Srce Jezusovo, ki je z Besedo Božjo v osebi zedinjeno, ki je žareče ognjišče ljubezni, dobrote in ljubezni polno, v katerem so vsi zakladi modrosti in vednosti, ki je sprava za naše grehe, vir življenja in svetosti, vir vse tolažbe, naše vstajenje in življenje, naš mir in naša sprava itd. To je Telo in Srce, ki neskončno in brezpogojno ljubi, ki ne samo nagovarja današnjega človeka, ampak celo spreobrača najbolj trdovratnega grešnika in mu v svojem usmiljenju odpušča. V tem Srcu je vsa Božja ljubezen. Ta »sveta Hostija, v kateri sta Telo in Kri Gospoda Jezusa kot dokaz neskončnega usmiljenja do nas, posebej do ubogih grešnikov« (Dnevnik s. Faustine Kowalske, Cistercijanska opatija, Stična 2001, 365), nas na poseben način vabi v osrčje svojega bistva. Kako nas ne bi vabila tako velika ljubezen, ko pa je vendarle tako potrpežljiva, neskončna, neuničljiva in večna?

V Katekizmu Katoliške Cerkve je zapisano: »Ker je Kristus sam navzoč v oltarnem zakramentu, mu je treba izkazovati Božje češčenje. Obiskovanje najsvetejšega zakramenta je dokaz hvaležnosti, dejansko znamenje ljubezni in izkazovanje Božjega češčenja, ki smo ga dolžni Kristusu Gospodu, pričujočem v tem zakramentu« (št. 1418). Tega so se najbolj zavedali svetniki, ki so prav ob Najsvetejšem močno napredovali v svetosti. Če nam je papež Janez Pavel II. leta 1996 v Mariboru povedal, da je svetost tista sila, ki je sposobna spremeniti svet, potem so nam svetniki zgled, kje in kako naj se učimo svetosti. Isti papež nam v svoji okrožnici Cerkev iz evharistije deli svojo izkušnjo in nas vabi, da »v duhovnemu pogovoru in v prežetosti z ljubeznijo obilno vztrajamo pred Kristusom, ki je navzoč v najsvetejšem zakramentu. Kolikokrat, dragi bratje in sestre, sem to izkusil in iz tega prejel moč, tolažbo in podporo! Številni svetniki nam dajejo zgled takšnega ravnanja, ki ga je cerkveno učiteljstvo vedno hvalilo in priporočalo« (CD (2003) 101, 25). »Verniki naj tudi čez dan ne opuščajo obiska najsvetejšega zakramenta, ki ga moramo hraniti v cerkvah na vidnem mestu in z največjim spoštovanjem, upoštevajoč liturgične določbe. Obisk najsvetejšega je preizkus naše hvaležnosti, znamenje ljubezni in dolžno priznanje Gospodu Jezusu, ki je tu navzoč« (Pavel VI., Okrožnica Mysterium fidei, glej opomba v CD (2003) 101, št 49, 31). Med vsemi oblikami pobožnosti je češčenje evharističnega Kristusa prva za zakramenti; Bogu je najljubša, nam pa najkoristnejša, pravi sv. Alfonz Ligvorij. Sv. Terezija Avilska v svoji avtobiografiji pravi takole: »V sveti Evharistiji je Jezus naš stalni tovariš. V navzočnosti tako zvestega prijatelja je mogoče vse pretrpeti. On nam pomaga, nas krepi, nas nikdar ne zapusti, on je naš pravi prijatelj.« Sveti arški župnik Janez Marija Vianney, ki je bil veliki častilec Najsvetejšega, je otroke pri katehezi vabil: »Naš Gospod je skrit v tabernaklju in čaka, da ga pridemo obiskat in prosit. Poglejte, kako je dober! Prilagodí se naši slabosti. V nebesih, kjer bomo zmagoviti in poveličani, ga bomo videli v vsej slavi, bi se mu ne upali približati. Vendar se skriva kakor nekdo, ki bi bil v ječi, in nam pravi: 'Ne vidite me, a to ni pomembno. Prosite me vse, kar hočete, in vam bom naklonil.' Tu je v zakramentu svoje ljubezni On, ki vzdihuje in nenehno posreduje pri svojem Očetu za grešnike. Kakšnim žalitvam je izpostavljen, da lahko ostaja med nami! Tu je, da nas tolaži« (Življenje je več kot jed, Družina, Ljubljana 2000, 34). Zanimivo je zapisal tudi misijonar Friderik Baraga o cerkvi v L'Ansu, ki jo je postavil kot misijonar. Pravi takole: »Cerkev je sicer majhna in lesena, pa bolj sveta, kakor Salomonov tempelj, saj jo posvečuje s svojo resnično navzočnostjo On, ki ga nebesa in zemlja ne moreta obseči. On, čigar prvo stanovanje na zemlji so bile jasli, ne zaničuje ubožne hišice.« (Anton Nadrah, Evharistija in svetost, Cistercijanska opatija, Stična 2004, 60). Božji služabnik Janez Gnodovec je že kot gimnazijec v Novem mestu vsak dan obiskoval Najsvetejše. Nadškof Alojzij Turk je o njem zapisal: »To navado je ohranil vse življenje. Vsak prosti trenutek je izkoristil za obisk in češčenje Najsvetejšega. V tem je črpal moč, da je premagoval vse težave ter ohranil vero in čisto vest. S svojim zglednim življenje je zelo ugodno vplival na svoje sošolce« (prim. n. d., 62). »Kadar je bila kakšna zadeva posebno zapletena, je po cele ure preklečal v molitvi pred Najsvetejšim. Kdor ga je imel priložnost videti v takih trenutkih, je bil prepričan, da je zamaknjen in da se sploh ne zaveda, kaj se okrog njega godi. Po molitvi je bil redno vedrejši. Včasih so še drugi duhovniki opazili, kako so se po njegovi zbrani molitvi razrešila tudi zapletena vprašanja« (n. d., 62-63). Blažena Mati Terezija je dejala: »Moja televizija je tabernakelj« in na drugem mestu: »Dan začnemo tako, da skušamo videti Kristusa pod podobo kruha. Prek dneva ga skušamo srečevati v shujšanih telesih naših ubogih.« (n. d., 63).

Mnogi svetniki so zelo cenili molitev pred Najsvetejšim. Pater Pij, ki je tako rekoč molil brez prenehanja, je dejal: »Tisoč let slave v palačah bogatih se ne da primerjati s srečo ene ure molitve pred Najsvetejšim« (Pater Pij, Ognjišče, Koper 2002, 62). Tudi Janez Marija Vianney, ki smo ga že omenjali, je vsako nedeljsko pridigo sestavil v zakristiji vedno s pogledom na tabernakelj. Mnogokrat je pripognil kolena in kleče molil pred tabernakljem, bodisi pred mašo ali po njej, bodisi preden je stopil v spovednico ali pa se je prišel Jezusu zahvaljevat za mnoge milosti, ki jih je bil deležen on ali pa kdo drug.

Kolikokrat so svetniki molili pred izpostavljenim Najsvetejšim, ali pred tabernakljem, kolikokrat so se zahvaljevali ali prosili milosti. Spomnimo se s. Faustine, Male Terezije Deteta Jezusa, Don Bosca, Leopolda Mandiča, Marjete Marije Alacoque, Katarine Labouré in tudi mnogih drugih, ki so komaj čakali, da so se lahko z Jezusom srečali v presvetem zakramentu.

Zanimiv je tudi odnos do Najsvetejšega Marije Deluil-Martiny, pozneje tako imenovane matere Marije Jezusove. Vedno je iskala Božjo bližino in moč v preizkušnjah. »Pred tabernakljem ji je Gospod dal razumeti, kako pričakuje duše, da se mu stalno darujejo v spravo za najgloblje in najbolj boleče rane, ki jih ljudje zadajajo njegovemu božjemu Srcu. Te duše naj v najtesnejši povezanosti z Marijo na Kalvariji slede žrtvujočemu se Jezusu od oltarja do oltarja, se z njegovo daritvijo združijo z duhovnikom, ki Bogu daruje sveto hostijo« (Če zrno ne umrje, Ljubljana 1997, 17). Zanimivo, da so vsi, ki so se zatekali in častili Jezusa ali pa njegovo Srce v Najsvetejšem zakramentu živeli s čutom darovanja. Molitev in zrenje živega Jezusa v podobi hostije je bila vedno zahvala, slava in čast Bogu, pa tudi daritev. Nikoli jim ni bilo žal časa, ki so ga preživeli z Gospodom. Skupaj z Njim so premagovali vse največje, tako zunanje, kakor tudi notranje preizkušnje in boje ter ostali zvesti. Njihovo darovanje in prenašanje trpljenja zaradi Kristusa, je izviralo iz čistega namena sprejeti Božjo ljubezen in jo deliti z drugimi.

Kakor so to delali svetniki, tako so jih posnemali mnogi naši predniki. Veliko je bilo gorečih duhovnikov, redovnic in navadnih vernikov, ki so radi častili Boga v najsvetejšem zakramentu, se k Njemu zatekali in ga prosili, še posebej v hudih časih, in prejeli mnogo milosti. Ponekod so uvedli tako imenovano večno češčenje Najsvetejšega. V lavantinski škofiji so ga uvedli leta 1904, in sicer tako, da so verniki v svoji župniji dva dni hodili molit pred izpostavljeno Najsvetejše. Češčenje so zaključili z litanijami in slovesno sveto mašo. Leta 1981 pa je v mariborski škofiji škof dr. Franc Kramberger 21. decembra napisal nov razpored. Potrjen je stopil v veljavo 1. januarja 1982. Od tega leta na župnijo pride samo en dan češčenja (prim. D. Sobočan, Diplomska naloga, Maribor 2002, 66). Danes takemu češčenju po domače pravimo celodnevno češčenje. K temu češčenju naj bi se zbrali vsi verniki v župniji. V preteklosti je bilo v navadi tudi 48-urno češčenje Najsvetejšega, ki so ga gojili zlasti nekateri redovniki. V nekaterih krajih imajo danes molitveno uro za nove duhovne poklice pred Najsvetejšim. Tu in tam se z molitvijo pred Najsvetejšim pripravljajo na kakšen slovesni župnijski praznik, npr. župnijsko žegnanje, novo mašo, birmo, prvo sveto obhajilo, itd. Toda ta navada je bolj redka. Poznamo tudi procesije z Najsvetejšim, kot so npr. velikonočna procesija in na praznik Svetega Rešnjega Telesa in Krvi. Tu Jezusa najbolj počastimo s tem, da se v čim večjem številu zberemo in kar je še bolj pomembno, da vsak na svoj način lepo sodeluje. Tu in tam je Najsvetejše češčenju izpostavljeno tudi čez dan, kot je to npr. v kapeli pri frančiškanih v Ljubljani. Kako čudovito se je ustaviti sredi mestnega hrušča in za nekaj minut pozdraviti Jezusa. K temu nas spodbuja navodilo cerkvenega dokumenta, ki močno priporoča, da v mestih ali vsaj v večjih naseljih krajevni škof določi cerkev za stalno češčenje (Navodilo o zakramentu odrešenja CD 108 (2004), 139.

V Sloveniji pa je že nastalo nekaj skupin po župnijah, katerim je češčenje najsvetjšega zakramenta na poseben način pri srcu, kot so npr. Prenova v Duhu, skupnost Emanuel, Jezusova straža in mnoge druge bratovščine in združenja. Za vse te je dobro, da jih vsaj občasno spremlja in spodbuja duhovnik.

V tem članku se bomo malo bolj osredotočili na skupino Jezusova straža. Ta je nastala pred približno dvema oz. tremi leti, na pobudo mladinca Boruta Stanjka iz Ljutomera, ki se je ob branju knjige Če zrno ne umrje navdušil nad vzorcem češčenja. Od tod prihaja navdih za ime Jezusova straža. Skupaj s prijatelji in duhovnikom so začeli molitvena srečanja ob Najsvetejšem, nato so jih malo razširili in organizirali tudi za ostale. Leta 2004 (26. novembra) je mariborski škof dr. Franc Kramberger podpisal statut Jezusove straže in jo tako uvrstil v uradni del škofijskega organigrama občestev in gibanj. Jezusova straža je poglobljeno mladinsko duhovno srečanje s programom 24-urnega bdenja pred Najsvetejšim, ki ga mladi animatorji organizirajo po različnih župnijah v Sloveniji in sosedstvu. Ta srečanja so namenjena povezovanju in druženju mladih v molitvi in češčenju. Primarni namen je evangelizacija mladih po načelih papeža Janeza Pavla II. in cerkvenih dokumentov, kakor tudi pomoč mladim, da se zavejo krstnih milosti, odgovornosti in dolžnosti v okviru Katoliške Cerkve. Z animirano adoracijo želimo oživiti češčenje Najsvetejšega zakramenta po župnijah in navdušiti predvsem mlade. Radi bi jim približali Jezusa Kristusa kot njihovega Odrešenika, Tolažnika in Prijatelja, ter jih vzpodbudili, da bi mu predali svoja življenja. Molitvena namena Jezusove straže sta evangelizacija in novi duhovni polici.

Jezusova straža je organizirana enkrat na dva meseca.Vsaka druga straža se organizira »doma, kjer je sedež JS«, vsaka druga je na gostovanju v eni od župnij, in sicer po naslednjem zaporedju: mariborska škofija, koprska škofija ter ljubljanska nadškofija. V statutu je zapisano še: če je mogoče, Jezusova straža enkrat letno gostuje v tujini.

Program se priče v soboto ob 12. uri (opoldne) z izpostavitvijo Najsvetejšega zakramenta ter traja neprekinjeno 24 ur, do nedelje do 12. ure, ko se Najsvetejše deponira. Animatorji razdelijo mlade v več skupin, ki se izmenjujejo v molitvi pred Najsvetejšim, načeloma vsako uro po vnaprej določenem zaporedju. Program v posamezni skupini je odvisen od voditelja skupine in je sestavljen iz adoracije, petja, tihe molitve, rožnega venca ipd. Za mlade, ki trenutno ne »stražijo« pred Najsvetejšim, je organiziran poseben program v delavnicah, ki jih glede na čas in kraj primerno pripravijo, npr.: ko so gostili goste iz Hrvaške, so pripravili pogovorno delavnico o življenju mladih kristjanov na Hrvaškem in v Sloveniji; enkrat poleti so pripravili cvetličarsko delavnico in pozneje okrasili cerkev, gostili so tudi laiškega misijonarja iz Afrike, nekega romarja, ki je ravnokar romal peš v Marijino svetišče več kot 600 km daleč. Večkrat povabijo k sodelovanju mlade iz skupnosti Cenacolo, da pričujejo o svojem življenju. Navdiha za delavnice jim ne zmanjka.

Med vsem tem programom je tudi priprava na sveto spoved in možnost za sveto spoved ali duhovni pogovor. Pozno popoldne je sveta maša, ki jo vodi krajevni škof ali kakšen predstavnik iz škofije. Sveti maši običajno sledi molitev pred Najsvetejšim, za evangelizacijo, duhovne poklice in za zdravje duše in telesa, takoj za tem so pričevanja.

V večernih urah je koncert duhovne ritmične glasbe. Seveda pa del mladih ostane pri Jezusu. Koncertu sledi procesija z Najsvetejšim ob baklah in svečkah. Večer običajno zaključimo z zanimivim predavanjem ali poučevanjem ter »žetvijo«, kakor sami pravijo povabilu mladim, da se odločijo za Jezusa in za življenje v skladu z njegovim naukom in Cerkvijo, za redno molitev, redno nedeljsko mašo, sodelovanje z domačim župnikom, za čisto življenje, odpoved alkoholu, cigaretom itd. Češčenje izmenjaje poteka tudi čez noč, tako ena skupina vedno bdi, vsi ostali pa spijo. V nedeljo dopoldne Jezusova straža sodeluje pri župnijskih svetih mašah. Ob 12. uri se češčenje Najsvetejšega zaključi z blagoslovom.

Poleg 24-urnega češčenja Jezusova straža organizira enkrat na leto tudi romanje za mlade.

Vsi animatorji so poklicani k zvestemu življenju Kristusu, redni molitvi, če je le mogoče vsak dan vsaj nekaj časa pred Najsvetejšim, k redni nedeljski maši, tudi k sveti maši med tednom, k redni mesečni spovedi, k branju Svetega pisma, Katekizma Katoliške Cerkve in življenjepisov svetnikov, k sodelovanju po svojih darovih v domači župniji.

Glavni odgovorni za Jezusovo stražo je g. škof dr. Franc Kramberger. Straža ima tudi duhovnega voditelja, ki mora biti duhovnik. Stražo pa organizirano vodijo mladi animatorji.

Jezusovo stražo podpirajo mnoge skupnosti redovnic in skupin ter posameznikov z molitvijo in žrtvijo.

Predstavimo še nekaj sadov molitve pred Najsvetejšim: kar nekaj mladih je na Jezusovi straži prejelo dar žive vere in se odločilo za pot z Jezusom. Aktivno sodelujejo v domačih občestvih in pri različnih molitvenih skupinah. Mnogo mladih pa je na teh srečanjih še bolj poglobilo svoj odnos do Boga. Najbolj so ponosni na nove duhovne poklice, ki so se rodili iz teh vrst. Dve nekdanji animatorki Jezusove straže predano izročata svoje življenje Gospodu, ena v vrstah sester Klaris in druga pri Sestrah krščanske ljubezni v Šentjakobu. Iz teh vrst sta vsaj dva bogoslovca Mariborske škofije. Kar nekaj bogoslovcev se nam z velikim veseljem pridruži na Jezusovih stražah in tudi veliko pomagajo, tako pri sami organizaciji kot z molitveno podporo. Veliko pripomorejo tudi k temu, da lahko mladi bolj svobodno spregovorijo o klicu v duhovni poklic.

Na koncu še nekaj osebnih pričevanj animatorjev Jezusove straže:

»Čas, ki ga posvetim sebi, da sem lahko s svojim Bogom, da ga lahko spoznavam skozi različne obraze: v tišini češčenja pred Najsvetejšim zakramentom, v bučnem slavljenju mladih, v obrazih udeležencev, prijaznosti gostiteljev, v problemih organizacije. To je čas, ko mi Gospod dovoli, da sem mu še posebej blizu.

Prostor, ki je posebej posvečen. Prostor rezerviran za vse, kar je duhovno, sveto, skrivnostno. Prostor, poln ljubezni, kjer se lahko očistim, osvobodim, ozdravim, kjer lahko izročim in izjočem vso bolečino in vse skrbi, ter odidem polna zaupanja, vere in novega poleta.

Prijateljstvo, ki nima meja, in ki me v prvi vrsti povezuje z Gospodom Jezusom Kristusom ter njegovo materjo Marijo, ter nato vplete vse mlade, ki pridejo na stražo z gorečim hrepenenjem in žejo po živi vodi. Nekaj najlepšega je deliti svoje veselje z drugimi ter se veseliti ob njihovem veselju. Gledati žareče oči mladih, ki govorijo: Bog resnično je, danes se me je dotaknil, spoznal sem ga. Veselite se z menoj.«

animatorka Janja

Najsvetejši oltarni zakrament: večkrat se mi ne da pred Najsvetejše. Eh, pa saj ne bo nič spremembe ... Potem, ko pa grem, začutim, da me je Gospod uravnal za tisti trenutek, ki je zame najboljši: ovire postanejo prepustne, težave premagljive, nervoza se v blagost spremeni in predvsem smisel in veselje življenju da. Ja, rekel bi lahko: sonce mojega življenja. Ko grem iz cerkve, mi ni nikoli žal, da sem vstopil. Vse je lažje. JEZUSOVA STRAŽA pa je majhno občestvo, ki mi daje spodbude, tudi skrbi in obveznosti, ob 24-urni straži pa prijeten občutek kot predokus nebes, kjer se bo srečala različnost. Vpeta je v moje dnevne molitve kot spremljevalec mojega življenja.

animator Dani

Pridemo k Njemu, ki nas ljubi. Smo z Njim, ki Ga ljubimo. In se imamo neizmerno lepo, saj nas Njegova ljubezen tesno poveže med seboj. Slovo je težko - komaj čakamo, da se čez dva meseca ponovno snidemo!

animatorka Klara

Prav gotovo je češčenje, ki ga izkazujemo evharistiji zunaj maše, za življenje Cerkve neprecenljive vrednosti. Cerkveni dokumenti nas spodbujajo k temu, da je potrebno »pospeševati tako javno kot zasebno češčenje Najsvetejšega tudi zunaj maše, da bodo verniki tako častili resnično in stvarno navzočega Kristusa, ki je »veliki duhovnik prihodnjih dobrin« (Hbr 9,11; CE 3) in Odrešenika sveta« (CD 108 (2004), 134). Isti dokument spodbuja tako škofe, kakor vernike k »pravici, da osnujejo bratovščine in skupnosti za stalno češčenje« (141). Češčenje Kristusa, navzočega v presvetem zakramentu, je nekakšno duhovno obhajilo in vernika močno združuje s Kristusom, kot govorijo zgledi mnogih svetnikov (CD 101 (2003), 25). Zato upravičeno pravi Zakonik cerkvenega prava: »Razen iz tehtnega razloga naj bo cerkev, kjer se hrani sveto Rešnje Telo, vsaj nekaj ur vsak dan odprta vernikom, da bodo lahko molili pred Najsvetejšim zakramentom« (ZCP, kan 937). Krajevni škof naj močno priporoča evharistično češčenje, krajše, daljše ali nenehno, z udeležbo vernikov. Naloga pastirjev je tudi z osebnim pričevanjem opogumljati ljudi k temu, da bi gojili evharistično češčenje, zlasti pri izpostavitvi najsvetejšega zakramenta, da bi se radi mudili v češčenju pred Kristusom, navzočim pod evharističnima podobama (prim. CD 101 (2003), 25; CD 108 (2004), 136).

Izpostavljanje presvetega zakramenta naj bo vedno urejeno po predpisih liturgičnih knjig. Pred najsvetejšim zakramentom lahko molimo rožni venec, ki je čudovita molitev »v svoji preprostosti in veličini«. V razlagi poudarjamo pomen te molitve kot premišljevanje življenja Kristusa Odrešenika ter načrta odrešenja nebeškega Očeta, pri čemer lahko beremo zlasti svetopisemske odlomke (CD 108 (2004), 137).

»Ni dovolj, sklicevati se na dediščino preteklosti, saj se mora vsaka krščanska generacija sama ponovno odločiti za krščanstvo« (Janez Pavel II., govor v Stožicah 1996). Prav tako se ni dovolj sklicevati na odnos do Najsvetejšega naših prednikov, temveč se moramo sami odločiti v kakšni L(l)uči bomo hodili, in K(k)oga bomo zrli in častili.

Robert Brest

Avtor članka: Robert Brest