Papeški pridigar Raniero Cantalamessa v svoji knjigi Evharistija, naše posvečenje, v dveh poglavjih takole opiše adoracijo.

Adoracija Najsvetejšega

Prva oblika evharistične kontemplacije je samo bogoslužje Božje besede pri maši. Vsakokrat prikliče v zavest vidik zgodovine odrešenja in kateri deloma novo vsebino našemu spominjanju nanj. Bogoslužje Božje besede osvetljuje evharistijo, pomaga prodreti v neizčrpne globine obhajanje skrivnosti. Navedimo konkreten primer: devetindvajseto nedeljo ciklusa B v bogoslužnem letu. Kot prvo berilo najdemo Iz 53, 3 sl.: »Bil je zaničevan in zapuščen od ljudi, mož bolečin …«; kot drugo pismo, Heb 4,14-16: »Imamo veličastnega velikega duhovnika …«; slednjič, kot evangeljski odlomek Mr 10, 35-45: »Ali moreta piti kelih, ki ga jaz pijem? Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel …« Kakšna obzorja odpira za evharistično kontempalcijo vsaka od teh besed! Miza Božje besede pripravlja mizo evharističnega kruha; prebuja željo, povečuje okus po Kristusu. Tako se je dogodilo v tisti nenavadni liturgiji, ki sta jo doživljala učenca v Emavsu; razlaga Svetega pisma je vžgala srci učencev, ki sta tako razpoložena, in sta bila potem sposobna »prepoznati« Gospoda ob lomljenju kruha.

Oblika evharistične kontemplacije je tudi čas, ki ga posvetimo pripravi in zahvaljevanju pred obhajilom in po njem.

Toda to obliko evharistične kontemplacije v najodličnejšem pomenu besede imamo v tihi adoraciji pred Najsvetejšim. Seveda je mogoče kontemplirati Jezusa-Evharistijo tudi od daleč, v tabernaklju svojega uma. (Sveti Frančišek je imel navado povedati: »Ko nisem pri maši, častim Kristusovo telo v molitvi, z očmi uma, prav kakor ga častim, ko ga kontempliram med evharističnim obhajilom«). Vendar kontemplacija v stvarni navzočnosti pod podobama, v kar najbolj izbranem kraju, ki je, če naj tako rečemo, že prepojen z njegovo prisotnostjo, dodaja nekaj, kar nam je v veliko pomoč.

V svojem pismu o Skrivnosti in češčenju presvete evharistije, izdanem na veliki četrtek 1980, je sveti oče Janez Pavel II. zapisal: »Češčenje Kristusa v tem zakramentu ljubezni mora najti svoj izraz v različnih oblikah evharistične pobožnosti: osebni molitvi pred Najsvetejšim, uri češčenja, kratki, daljši, celoletni … izpostavitvi. Spodbuda k evharističnemu češčenju in njegova globina sta dokaz za to pristno prenovo, ki si jo je koncil zastavil kot cilj, in sta njena osrednja točka… Jezus nas čaka v tem zakramentu ljubezni. Ne bodimo skopi s svojim časom, ko ga odmerjamo za to, da bi ga srečali v češčenju in v kontemplaciji, polni vere.« Na to je bilo treba spomniti. Na tradicionalno evharistično pobožnost so namreč precej pozabili v gorečnosti po liturgični prenovi, ki se po svoji naravi bolj ukvarja z občestvenim in obrednim področjem in ne s področjem osebne pobožnosti. Prezrli so jo tudi zaradi precejšnjega naivnega pretiravanja pri sociologizmu in sekularizmu, ki vidi v evharistiji skorajda samo vidik pojedine ali, kot pravijo, horizontalni vidik. Centrifugalno gibanje (k ubogim, k političnemu delovanju, k tretjemu svetu itd.), ki je zaznamovalo toliko krščanskih skupnosti po koncilu, je treba uravnovesiti s centripetalnim gibanjem, ki kliče nazaj v srce skupnosti, v njeno središče, kjer je evharistija. Milanski nadškof Carlo Maria Martini v svojem prvem pastoralnem pismu, naslovljenem Kontemplativna razsežnost življenja, tudi sam poudarja potrebo tega odkritja, ko piše: »Vse to namreč, da naredimo iz evharistije obliko svojega življenja) zahteva konkretno gojenje notranjih naravnanosti, ki naj bodo pred evharističnem slavjem, spremljajo naj ga in mu sledijo: poslušanje razodete besede, zrenje Jezusovih skrivnosti, uvidevanje Očetove volje, ki preseva v Jezusovih besedah, soočenje med načrtom življenja, ki vznika iz pashe-evharistije, in vedno novimi duhovnimi okoliščinami, v katerih se bodo znašli skupnost in posamezni verniki. Zato molitev v molku, poslušanje Božje besede, svetopisemska meditacija in osebni premislek niso ločeni od evharistije, ampak so z njo tesno povezani.

Kult in češčenje evharistije zunaj svete maše je relativno novejši sad krščanske pobožnosti. Razvijati se je namreč začel na Zahodu od 11. stoletja dalje kot odziv na krivoverstvo Berengarija Tourškega, ki je zanikal »stvarno« navzočnost in je sprejemal samo simbolno navzočnost Jezusa v evharistiji. Toda po tem datumu, lahko rečemo, ni bilo nobenega svetnika, v čigar življenju ne bi bilo opaziti odločilnega vpliva evharistične pobožnosti. Bila je zmeraj žareče žarišče sredi Božje hiše, pri kateri so se greli vsi veliki otroci Cerkve.

Morebiti je v relativno poznem razvoju evharističnega češčenja zunaj maše umestno videti napotilo, naj glede tega dovolimo različnim krščanskim veroizpovedim nekaj svobode. Takšna evharistična pobožnost je dar, ki ga je Sveti Duh dal katoliški Cerkvi in jo mora le-ta hvaležno gojiti tudi za kristjane, ne da bi ga zaradi tega nujno morala zahtevati tudi od njih. Vsak veliki duhovni tok znotraj krščanstva je imel svojo posebno karizmo, ki je njen prispevek k bogastvu vse Cerkve. Za protestante je to češčenje božje besede; za pravoslavne češčenje ikon (in toliko smo mi, katoličani, prevzeli od njih na teh področjih!); za katoliško Cerkev je to evharistično češčenje. Po vsaki od teh treh poti se uresničuje isti bistveni cilj, namreč kontemplacija Kristusa in njegove skrivnosti.

Če sta poseben dar katoliške Cerkve in skrivnost njene moči v edinstvenem načinu, kako je Jezus-Evharistija v njej navzoč in češčen, vidimo, kako pomembno je, da začnemo spet resnično vrednotiti ta dar. Je, kakor da bi zdaj Sveti Duh spodbujal Cerkev, naj spet obnovi nekatere oblike evharistične pobožnosti, ki so postale precej obrabljene zaradi navade in ritualizma, zaradi naj jih ponovno začne uveljavljati na prenovljen način, tako da bo tudi vanje vlila povečano svetopisemsko in bogoslužno občutljivost, ki si jo je v tem času pridobila krščanska pobožnost. Smo priča prerodu globoke potrebe po evharističnem češčenju in po tem, da bi bili kakor Marija iz Betanije pri Učiteljevih nogah (prim. Lk 10,39). Odkrivamo, da se skrivnostno Kristusovo telo, ki je Cerkev, ne more roditi in razvijati drugače kakor okrog svojega stvarnega telesa, evharistije.

V tem smislu pravim, da evharistija gradi Cerkev po kontemplaciji. Ko smo mirni in tihi, in če je mogoče, dolgo pred Jezusom v zakramentu, zaznavamo njegove želje glede nas, odložimo svoje načrte in pripravimo prostor za Kristusove, Božja luč postopoma prodira v srce in ga zdravi. Dogaja se nekaj, kar spominja na dogajanje v drevesih pomladi, namreč na proces fotosinteze. Iz vej poganjajo zeleni listi; iz ozračja črpajo prvine, ki se zaradi učinkovanja sončne luči spremenijo v prehrano za rastline. Brez takšnih zelenih listov rastlina ne bi mogla rasti in ploditi in ne bi še naprej prenavljala kisika, ki ga tudi mi dihamo. Biti m moramo kakor ti zeleni listi! So simbol evharističnih duš, ki s tem, ko zrejo »Sonce pravičnosti«, ki je Kristus, »ohranijo« prehrano, ki je sam Sveti Duh, v prid velikega drevesa Cerkve. Z drugimi besedami, to je tisto, kar pravi tudi apostol Pavel, ko piše: »Vsi mi, ki z odgrnjenim obrazom motrimo Gospodovo veličastvo – kakor od Gospoda, Duha« (2 Kor 3,18).

Neki sodobni pesnik je zapisal čudovit verz, ki bi ga lahko prav dobro posvojila duša v kontemplaciji pred evharistijo: »Osvetljujemo se z neskončnim.«

Jaz gledam Njega in On gleda mene

Toda kaj konkretno pomeni opravljati evharistično kontempalcijo? Sama po sebi evharistična kontemplacija ni nič drugega kakor sposobnost, ali bolje dar, da znamo vzpostaviti stik srca s srcem Jezusa, ki je stvarno navzoč v hostiji, in da se po njem dvignemo k Očetu v Svetem Duhu. Vse to je najbolj mogoče v tihoti, tako zunanji kakor tudi notranji. Molk je najljubši ženin kontemplacije in zanjo skrbi, kakor je Jožef skrbel za Marijo. Kontemplirati pomeni, da se intuitivno osredotočimo na Božjo stvarnost (ki je lahko sam Bog, neka njegova lastnost ali ena od skrivnosti Kristusovega življenja) in uživamo njeno prisotnost. V meditaciji prevladuje iskanje resnice, v kontemplaciji pa uživanje najdene Resnice. (Tukaj pišemo Resnica z veliko začetnico, ker kontemplacija vedno teži k osebi, k celoti in ne k delom.)

Veliki duhovni učitelji so kontemplacijo (zrenje) opredelili takole: »Svoboden prodoren in nepremičen pogled« (Hugo od Svetega Viktorja) ali: »Čustveno naklonjen pogled na Boga« (sveti Bonaventura). Zato je evharistično kontemplacijo odlično opravljal tisti kmet v arški župniji, ki je ure in ure preživljal v cerkvi s pogledom, uprtim v tabernakelj; ko ga je arški župnik vprašal kaj tako počne ves dan je odgovoril: »Nič, jaz gledam Njega in On gleda mene!« To nam pove, da krščanska kontemplacija nikoli ni enosmerna in ni usmerjena v »Nič« (kakor je kontemplacija nekaterih vzhodnjaških religij, še posebej budizma). Vedno se srečata dva pogleda: naš pogled na Boga in Božji pogled na nas. Naš pogled se včasih povesi in ga zmanjka, vendar je Božji pogled ves čas uprt v nas. Evharistična kontemplacija se včasih zvede zgolj na to, da delamo Jezusu družbo, da smo pod njegovim ppogledom in tudi njemu naklanjamo veselje, da gleda nas, ki smo sicer kot ustvarjena bitja res ničvredni in grešniki, vendar smo sad njegovega trpljenja, tisti, za katere je dal življenje: »On me gleda!«

Evharistične kontemplacije same na sebi torej ne preprečuje suša, ki jo je včasih mogoče izkusiti, najsi je posledica naše raztresenosti ali pa jo dovoljuje Bog za naše očiščenje. Zadošča ji dati smisle in se odpovedati tudi našemu zadovoljstvu, ki prihaja iz gorečnosti, da le naredimo srečnega Njega, in dejati, kakor je govoril Charles de Foucauld: »Tvoja sreča, Jezus, mi zadošča!« Torej: zadošča mi, da si srečen. Jezus ima na razpolago večnost, da nas naredi srečne; mi pa imamo samo ta kratki trenutek, da naredimo srečnega Njega; kako bi se mogli predati, da ne bi zamudili priložnosti, ki se v večnosti ne bo nikoli več vrnila? Včasih se naša evharistična adoracija zdi le izguba časa, gledanje, ne da bi videli; toda kakšna moč in kakšno pričevanje vere sta zaobjeta v njej! Jezus ve, da bi lahko odšli in počeli tisoč drugih stvari, ki bi nam dale zdaleč večje zadoščenje, vendar ostajamo tam in zapravljamo čas. Ko se nam ne posreči moliti z dušo, lahko še zmeraj molimo s svojim telesom, in to je molitev s telesom (četudi je duša vse kaj drugega kot odsotna).

Ko zremo Jezusa v oltarnem zakramentu uresničujemo preroštvo, izrečeno v trenutku Jezusove smrti na križu: »gledali bodo vanj, ki so ga prebodli« (Jn 19,37). Še več, takšna kontemplacija je tudi sama preroštvo, ker vnaprej udejanja, kar bomo stalno počeli v nebeškem Jeruzalemu. Je najbolj eshatološko inpreroško dejanje, ki ga je sploh mogoče udejanjiti v Cerkvi. Ob koncu se Jagnje ne bo več darovalo in tudi ne bomo jedli njegovega mesa. Prenehali bosta posvečevanje in obhajanje; vendar pa ne bo prenehala kontemplacija Jagnjeta, ki je bilo darovano za nas. To je namreč tisto, kar svetniki počnejo v nebesih (prim. Raz 5,1 sl.). Ko smo pred tabernakljem, že sestavljamo en sam zbor s Cerkvijo v nebesih; oni so spredaj, mi smo, če naj tako rečemo, za oltarjem; oni so v gledanju, mi v veri.

V 2. Mojzesovi knjigi beremo, »ko je Mojzes šel z gore Sinaj, ni vedel, da koža njegovega obraza žari zaradi pogovora z njim« (2 Mz 24,29). Mojzes ni vedel in tudi mi ne vemo (kajti dobro je, da je tako); toda morebiti se bo dogodilo tudi nam, da bo, ko se bomo vrnili med brate, po teh trenutkih kdo videl, da je naše obličje postalo žareče, ker smo gledali Gospoda. In to bo najlepši dar, ki jim ga bomo mogli dati.

Kaj pravi sklepni dokument plenarnega zbora na slovenskem o Evharistiji:

4.3.1.3.3

(217) Zaradi razmer so danes mnoge naše cerkve v času, ko ni bogoslužja, zaprte in tako verniki ne morejo kadarkoli stopiti pred Najsvetejše. Rešitev bi lahko bile posebej urejene kapele, ki bi vernikom omogočale vstop ves dan. O takih rešitvah velja razmisliti posebej v večjih mestnih središčih.

(218)

Vedno znova je potrebno vernike, pa tudi otroke in mladino, spodbujati k obiskovanju cerkva in kapel, kjer je shranjeno Najsvetejše, tudi zunaj bogoslužnih opravil, z namenom, da bi ga posamezno ali skupno, v tišini ali glasni molitvi ter s pesmijo častili (prim. KKC 1378 – 1379), mu zadoščevali za svoje grehe in grehe drugih ter ga zaupno prosili.

(219)

Temu naj bo namenjen čas pred začetkom evharistične daritve ali drugih bogoslužnih dejanj in čas po njih, ko se verniki lahko srečajo z Gospodom v osebni molitvi. Pospešuje naj se tudi zbiranje pri molitvi pred Najsvetejšim v različnih molitvenih skupinah, ob prvih petkih in prvih sobotah v mesecih.

(220)